Militarizacija vesolja

Mladina Dnevnik (Slov.), 22.01.2009 Dogodki zadnjih nekaj let obujajo strahove o tem, da človeštvo vstopa v obdobje vojne zvezd. Mnogi pa se tudi bojijo, da smo v to obdobje pravzaprav že stopili

Erik Valenčič

Retorika vojne zvezd je zaznamovala zadnje desetletje hladne vojne in hkrati tudi napovedovala konec tega obdobja. Ker bankrotirana Sovjetska zveza z vsemi svojimi notranjimi težavami ni mogla konkurirati ZDA pri oboroževanju vesolja, je bil kmalu razglašen konec tega dolgega ideološko-vojaškega spopada med vzhodom ter zahodom z zmagoslavljem slednjega. Ideja vojne zvezd je poniknila na smetišču človeške zgodovine, toda zdaj se po dveh letih zatišja ponovno vrača na površje. V zadnjih letih se je razplamtela tekma za vojaški nadzor vesolja, v katero je vpletenih vse več držav in v končni fazi tudi Evropska unija. Oboroževalna tekma se v glavnem odvija izven vidika svetovne javnosti.

Mednarodna nevladna organizacija Transnational Institute je pred kratkim objavila poročilo Od Venere do Marsa avtorja Franka Slijperja, s katerim smo se pogovarjali o problemu najnovejše svetovne oboroževalne tekme. Slijper je zaposlen kot višji raziskovalec pri nizozemskem mirovniškem inštitutu Campagne tegen Wapenhandel, kjer že vrsto let objavlja poročila o trgovini z orožjem ter svetovnih varnostnih vprašanjih za Amnesty International, UNICEF, Oxfam, TNI in medije.


Tekmovanje za nadzor nad vesoljem je potekalo že v času hladne vojne. Ti časi se po nekaterih prepričanjih vračajo. Je trenuten boj za vojaški nadzor vesolja odraz tega?

V obdobju hladne vojne je bila ta slika jasnejša, ker sta obstajali samo dve strani, torej Sovjetska zveza ter Združene države Amerike in s tega vidika so bila tudi bolj jasna pričakovanja morebitnih negativnih posledic njunega oboroževanja. Obe strani sta v vesolje pošiljali številne vohunske satelite, vendar do tako imenovane vojne zvezd, torej militarizacije vesolja vendarle ni prišlo. Danes je situacija veliko bolj kompleksna, ker živimo v multipolarnem svetu, v katerem je vse več držav, ki so vpletene v vesoljske aktivnosti. In z zaskrbljenostjo opažamo, da so te aktivnosti vedno bolj podvržene vojaškim interesom.

Pri uveljavljanju vojaških interesov že dobri dve desetletji prednjačijo ZDA, pa čeprav so leta 1967 veljale za glavnga pokrovitelja Sporazuma o vesolju (Outer Space Treaty), ki je predvideval uporabo vesolja za civilne namene. Zakaj je kasneje prišlo do takšnega preobrata v politiki ZDA?

Začelo se je z nezadržnim propadanjem Sovjetske zveze. Ko so Združene države iz hladne vojne izšle kot zmagovalke, so se začele obnašati izjemno arogantno do prejšnjih dogovorov ter sporazumov. Med hladno vojno je namreč obstajala politika odvračanja, ki sta jo uporabljali tako ZDA kot Sovjetska zveza in nobena stran si načeloma ni upala iti predaleč, da ne bi s tem izzvala enake reakcije z druge strani. A ko so ZDA postale edina svetovna velesila, je bilo tega konec in v Washingtonu so hitro razumeli, da bi z nadzorovanjem vesolja, torej tudi z vojaškimi sredstvi, dodatno okrepili absolutno dominacijo v svetu. Tu je šlo za korenito odstopanje od prejšnjega odnosa do mednarodnih sporazumov, ki so ZDA med drugim zavezovali k mirovni uporabi vesolja in k sodelovanju z Organizacijo Združenih narodov. Ta nadvlada ZDA je trajala od začetka 1990-ih pa do par let nazaj, ko so se na svetovnem prizorišču pojavile nove ekonomske, vojaške in pa vesoljske velesile kot so Rusija, Evropska Unija, Kitajska in do neke meje tudi Indija.

Po navajanju poročila mednarodne mrežne organizacije Space Security ameriška vesoljska doktrina temelji na ohranjanju pravice ZDA, da v imenu nacionalnega interesa preprečijo tekmecem vstop v vesolje tudi s t.i. protivesoljskimi operacijami (counterspace operations). Sliši se skoraj kot preventivna vojna napoved, se strinjate?

Vsekakor gre za zelo težke besede in zelo brezkompromisno politiko, ki za seboj lahko potegne marsikaj. Namreč tu ne gre zgolj za to, da hočejo Združene države ostati glavni dejavnik v vesolju z največjim številom pravic glede njegovega izkoriščanja za svoje interese. Predvsem se jim gre tudi za to, da hočejo igrati vlogo nekakšnega razsodnika, ki bi odločal o tem, kdo lahko vstopi v vesolje in kaj lahko tam počne. Jasno je, da se Washington igra zelo nevarno igro in predvidevam, da bodo morali jastrebi v ameriški politiki ter vojski v naslednjih nekaj letih omiliti nekatera svoja brezkompromisna stališča. Ker v tekmo za nadzor vesolja vstopa vse več akterjev, ki so hkrati tudi vse bolj agresivni, bo za ZDA praktično že finančno nemogoče, da bi vzdrževale tako ostro vodilno pozicijo v vesolju. Seveda lahko upamo tudi na to, da bo s prihodom novega predsednika, Barracka Obame, v Beli hiši prišlo do drugačnega pristopa, kar se tiče izkoriščanja vesolja.

Že, toda kaj konkretno lahko Obama spremeni na tem področju? ZDA so zapravile svojo priložnost leta 2006, ko je Bush vehementno zavrnil predlog Kitajske in Rusije, naj se vesolje uporablja v izključno civilne namene. Prav ti dve državi sta zdaj postali veliki tekmici ZDA pri militarizaciji vesolja.

Da, težko bo obrniti ta proces, vendar nadejamo se lahko, da bo v prihajajočih letih prišlo do umiritve strasti do te mere, da se bodo vpletene strani začele med seboj spet normalno pogovarjati. To bi v končni fazi lahko privedlo tudi do ponovnega pogajanja o pravilih znotraj Sporazuma o vesolju. Dejanski nadzor pri teh zadevah bi seveda moral ležati v rokah OZN, zato da bi lahko že v kali zatrli vse te izjemno nevarne težnje po militarizaciji vesolja. Po mojem mnenju je alarmantno, da OZN pri vseh teh dogodkih zaenkrat ne igra nobene bistvene vloge. V mednarodni skupnosti sicer obstaja veliko pozivov v tej smeri in upamo lahko, da bo nova ameriška administracija to upoštevala in v zvezi s tem tudi nadalje ukrepala. Ob vsem tem morate vedeti tudi to, da se tekma za nadzor vesolja ni razplamtela, dokler ni Busheva administracija zagnala svoje agresivne vojaške politike vključno s protibalističnim raketnim ščitom, ki je recimo izzval ostre odzive z ruske in kitajske strani in jasno, obe državi sedaj razvijata svoje protiukrepe. Vprašanje je torej tudi, kaj bo nova administracija storila v zvezi s protibalističnim raketnim ščitom.

Ena osrednjih točk zanimanja prihajajoče Obamove administracije je Afganistan. In tam Nato že vodi svojo prvo vesoljsko vojno, kot temu pravijo poveljniki ameriških zračnih sil. Za kaj pravzaprav gre tu?

Tu gre predvsem za uporabo tehnologije, ki je v javnosti ter medijih naletela na veliko navdušenje; govorim seveda o ameriškem satelitskem navigacijskem sistemu GPS. Kar v zvezi s tem ni preveč znano, je to, da je v zadnjih nekaj letih ta tehnologija postala sestavni del vojnih operacij, saj Američani uporabljajo GPS za navigacijo svojih izstrelkov na bojiščih tako v Iraku kot Afganistanu. Tu gre za neposredno uporabo nečesa, kar je v javnosti obravnavano kot 'civilno', za vojaške namene. In to še zdaleč ni osamljen primer. V naši orbiti so številni sateliti, ki so bili sprva namenjeni civilnim ter znanstvenim projektom, zdaj pa postajajo del vojaške opreme in novih vojnih strategij. In s tem seveda ti sateliti hkrati postajajo potencialne vojaške tarče.

V naši orbiti je okoli 400 satelitov in ZDA jih imajo več kot vse druge države skupaj. Potem so s tega vidika ZDA verjetno tudi najbolj ranljive?

Točno. Tu lahko razumemo zgroženost ter nadvse ostre obsodbe Washingtona, ko so Kitajci januarja 2007 preiskusili svoj protisatelitski projektil ASAT in uspešno sestrelili enega svojih zastarelih vremenskih satelitov. To je bil resnično šok za ZDA. Po mojem mnenju je šlo za nespametno potezo Pekinga, ki pa je hkrati tudi zelo osvetlila naše predstave o tem, kako bi lahko izgledal vojni konflikt v vesolju. Kitajci so s tem najverjetneje želeli opozoriti svet in pa ZDA, da so naraščajoča velesila na tem področju. Kitajska ima denar in bo nedvomno še naprej razvijala tovrstne vojaške programe. V parih desetletjih bi lahko celo dohitela ZDA. Seveda po drugi strani jezo Washingtona lahko označimo za navadno hipokrizijo, saj so ZDA v preteklih letih izvajale podobne poskuse in vodile nadvse agresivno vesoljsko politiko. V Washingtonu so bili besni in šokirani predvsem zato, ker so Kitajci več kot očitno začeli rušiti ameriško dominacijo v vesolju.

Dobro, v ZDA so že pred letom 2007 obstajali načrti, da bi na svoje vesoljske postaje ter satelite namestili obrambne mehanizme vključno z izstrelki, ki bi lahko prestregli razne projektile in celo sestrelili druge satelite. Bodo zdaj to uresničili?

Ni še jasno, ali bo to dejanska posledica nedavnega kitajskega razkazovanja moči, vendar je pa dejstvo, da nekateri programi, vezani na raziskave o obrambi pred protisatelitskimi izstrelki, sedaj lažje dobivajo proračunski denar kot denimo prej. Sledila je tudi ta reakcija, da je ameriška bojna ladja USS Lake Erie februarja letos sestrelila enega izmed dotrajanih ameriških vohunskih satelitov. Če kmalu ne bo prišlo do nekih korenitih sprememb, se lahko zgodi, da bomo čez čas ti dve sestrelitvi satelitov obravnavali kot začetek resnično odprtega boja za vojaško nadvlado v vesolju. In ker vsi ti projekti praviloma potekajo v najstrožji varnosti, pač ne moremo vedeti, kaj bomo še videli v bližnji prihodnosti.

Čeprav se evropska javnost tega zelo malo zaveda, pa je dejstvo, da je tudi Evropska unija v zadnjih nekaj letih vstopila v tekmo nadziranja vesolja za vojaške namene. Kako to poteka?

Torej posamezne evropske države (Francija, Velika Britanija, Italija, Nemčija, Belgija) imajo svoje omejene vojaško-vesoljske programe že dalj časa; v glavnem gre za programe na področjih vohunjenja in komunikacij, ki so na voljo vojskam teh držav. Vesoljski programi na ravni Evropske unije pa so bili do okoli deset let nazaj v glavnem, če že ne v celoti civilno naravnani. Začetek resnega vojaškega vstopa Unije v vesolje predstavljata projekta Galileo ter Kopernik. Galileo je bil že ob svojem rojstvu vezan tudi na vojaško uporabo in njegov cilj je, da nudi ključno strateško podporo nastajajoči skupni evropski vojski ob njenih bodočih vojnih posredovanjih po vsem svetu. Gre za isti scenarij, ki ga v Afganistanu zdaj pišejo Američani. Kopernik je projekt, ki je še v nastajanju in bo razširil evropske zmogljivosti vojaškega vohunjenja. Visoki predstavnik Evropske vesoljske agencije (EVA), Stephen Briggs, je denimo izjavil, da bo Kopernik 'povečal vojaške sposobnosti pri odzivih na kompleksne situacije'. V zadnjem obdobju smo nasploh priče nastajanju evropskih enotnih vesoljskih politik za t.i. varnostne ter obrambne namene. Glavna poanta mojega poročila Od Venere do Marsa sicer ni ta, da EU vodi agresivno vesoljsko agendo, temveč ta, da svojo agendo zelo prikriva.

Čemu ta tajnost?

Menim, da glavni razlog za to leži v dejstvu, da gre pri teh projektih za preobčutljivo zadevo, ki bi med številnimi Evropejci dvignili preveč prahu, kar je očitno tudi pri drugih skupnih vojaških načrtih Unije. O tem nam recimo veliko pove irski referendum o Lizbonskem sporazumu; pred glasovanjem so namreč v tamkajšnji javnosti potekale izjemno vroče debate o vojaških ambicijah Unije. Ljudje so že tako na splošno zelo proti Evropski uniji kot vojaškemu velikanu in odprto vmešavanje v bitko za vojaški nadzor vesolja bi to nasprotovanje samo še poglobilo.

V dokumentih Evropske komisije, ki se nanašajo na vesoljske programe, vse pogosteje naletimo na besedno zvezo 'dvojna uporaba'. Kaj to pomeni?

Tu govorimo o vdoru vojaške sfere v sfero civilnega. Koncept t.i. 'dvojne uporabe' se v glavnem nanaša na to, da prej izključno civilni, znanstveni projekti vse bolj prehajajo v vojaško uporabo, nad čemer javnost nima nobenega nadzora. Kopernik in Galileo sta takšna primera. Prvi je bil splošni javnosti predstavljen kot projekt, ki bo Uniji omogočil globalno preučevanje okolja, zdaj pa je že zelo jasno, da ima tudi vojaške namene in to je ta 'dvojna uporaba'. Galileo predstavlja evropsko neodvisnost od ameriškega satelitskega navigacijskega sistema GPS in v javnosti velja za civilni projekt. Toda ko so leta 2001 v Pentagonu izvedeli, da je Galileo namenjen tudi vojaški uporabi, je to v Washingtonu izzvalo kar nekaj živčnosti.

Francoski predsednik, Nicolas Sarkozy, je ob francoskem predvzemu šestmesečnega predsedovanja EU izjavil, da bo vesoljska politika ena izmed njegovih prioritet. Je zabeležil kakšen uspeh na tem področju?

Kar se tiče nadaljevanja vesoljskih programov, je eden največjih uspehov francoskega predsedovanja Uniji nedavno zasedanje Evropske vesoljske agencije v Haagu, na kateri so bili prisotni razni ministri držav članic EVA; šlo je za ministre za gospodarstvo, za razvoj itd. Na srečanju je bil potrjen nov proračun za vesoljske aktivnosti, ki tehta 10 milijard evrov, denar pa bo namenjen tudi Koperniku ter Galileu in s tem razvijanju njunih vojaških zmogljivosti. Ob tem velja opozoriti tudi na to, da je Francija glavna evropska zagovornica militarizacije vesolja. Čim je Pariz prevzel predsedovanje Uniji, je francoska ministrica za razvoj, Valérie Pécresse, povabila številne ministre članic EU, visoke predstavnike politične moči v Bruslju in predstavnike evropske vesoljske skupnosti v Kourou v Francoski Gvajani, kjer se nahaja skupno evropsko izstrelišče. Namen tega potovanja je bilo utrjevanje stališč glede enotne vesoljske politike. V Kourouju je bil denimo tudi komisar za industrijo Günther Verhougen, ki je med drugim izjavil, da je vesolje vplivno politično vprašanje, saj njegova strateška pomembnost narašča. Glede slednjega je komisar že pred tem izjavil, da bi morala EU izkoristiti vesolje za igranje večje vloge v mednarodni varnosti. Tu je treba opomniti na to, da številne vojne operacije potekajo v imenu 'mednarodne varnosti'.

Verhougenovi izjavi sta tudi v sozvočju z vojaško ter vesoljsko industrijo, ki močno lobirata Evropsko komisijo.

Da, pritiski industrije so zelo močni. Njihova stališča na področju vesoljskih programov predstavlja lobistična organizacija AeroSpace and Defence Industries Association of Europe (ASD), ki ima zelo dobre kontakte z evropskimi političnimi predstavniki na vseh ravneh. V zadnjih nekaj letih je ta organizacija zelo aktivna pri lobiranju za večjo vojaško vlogo EU v vesolju, pri čemer so predstavniki ASD leta 2006 recimo izpostavili, da institucionalna podpora vesoljskim programom, predvsem na vojaškem področju, narašča po vsem svetu. Njihovo stališče je, da je Evropa zaradi tega ogrožena in bi se na to morala primerno odzvati. Niti na pament jim ne pade, da je zaradi militarizacije vesolja v bistvu ogrožen ves svet. Potem je tu še Space & Security Panel of Experts, ki ga je junija 2004 ustanovila sama Evropska komisija. Gre za odbor, ki svetuje komisiji pri varnostnih vprašanjih vesoljske politike, v njem pa imajo močan vpliv tudi vojaške institucije, kot sta European Defence Agency ter Organization for Joint Armament Cooperation. Eno izmed stališč, ki jih zagovarja ta odbor, je povezovanje vesoljskih civilnih projektov z vojaškimi.

Kakšno vlogo v vsem skupaj igra Evropska vesoljska agencija?

EVA so ustanovile nekatere evropske države že leta 1973 in trenutno ima svoje predstavnike v njej že večina držav EU ter tudi Švica in Norveška. Slovenija recimo je letos poleti z EVA podpisala sporazum o sodelovanju in še ni polnopravna članica. Namen agencije je, da poveže različne države na področjih sofinanciranja in izvajanja skupnih vesoljskih programov. Če smo pri Galileu govorili o 'dvojni uporabi', lahko pri Evropski vesoljski agenciji zdaj govorimo o njenem 'dvojnem namenu', saj je pred kratkim začela odstopati od izključno civilnih projektov in je vedno bolj vmešana v vojaške zadeve. V njeni ustanovni listini piše, da EVA promovira in povezuje meddržavne vesoljske raziskave v izključno miroljubne namene, zato je bilo v zadnjem času veliko pogovorov o ponovni interpretaciji besede 'miroljubno'. Ker EVA postaja del evropske varnostne in obrambne politike, je beseda 'miroljubno' po novem definirana kot 'nenasilno' in ne več kot 'civilno'.

Koliko denarja nas vse to stane?

Zelo težko je oceniti, koliko denarja je neposredno namenjenega evropskim vojaškim vesoljskim programom ravno zaradi te t.i. 'dvojne uporabe', o kateri sem prej govoril. Tako ne moremo povsem natančno vedeti, kako je denar, namenjen 'civilnim' projektom nato tudi dejansko porazdeljen. Toda kot navaja član Evropskega parlamenta, Karl von Wogau, ki mimogrede podpira militarizacijo vesolja, EU namenja vesoljskim vojaškim raziskavam 750 milijonov evrov na leto. V to številko ni zajet denar, ki ga Unija že namenja za projekta Galileo in Kopernik. Precej zgovorno je recimo tudi to, da pred nekaj leti sploh ni bilo nobenega govora o kakršnem koli proračunu za vesoljske vojaške zmogljivosti, bilo pa je slišati veliko nevoščljivih besed o tem, koliko denarja za to zapravijo v ZDA. Zaskrbljujoče je to, da EU tu sledi ameriškemu in pa kitajskemu ter ruskemu zgledu, namesto da bi uporabila svojo veliko politično moč ter delovala kot posrednik v imenu demilitarizacije vesolja in ne obratno.

Source: http://www.mladina.si/dnevnik/22-01-2009-militarizacija_vesolja/